Neke hladne jesenske noči je majhna opica po imenu Miko našla odprta vrata svoje kletke v živalskem vrtu. Dolga leta je gledala ljudi, ki so prihajali, se smejali in odhajali, ona pa je ostajala tam. Tisto noč je prvič začutila svobodo.
Tiho je stekla čez prazne poti, splezala na ograjo in izginila v temno mesto. Srce ji je razbijalo od veselja. “Končno,” si je mislila, “zdaj bom našla gozd, kjer so druge opice.”
Hodila je celo noč. Mesto je bilo ogromno, hladno in polno luči, ki jih ni razumela. Avti so švigali mimo, ljudje so jo preganjali, psi so lajali. Miko ni našla dreves, samo beton.
Ko je prišlo jutro, je utrujena sedela na robu parka. V roki je držala staro banano, ki jo je našla v smeteh. Pogledala je v nebo in tiho zacvilila.
Takrat je prvič razumela nekaj žalostnega — da svoboda brez doma včasih boli bolj kot kletka.
In ko so oskrbniki živalskega vrta tisti dan našli majhne mokre sledi na pločniku, nihče ni vedel, ali so bile od dežja … ali od solz male opice, ki je samo iskala svoj gozd.